2. 10. 2012
Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo 1, 101/07 – Odl. US, 122/07 – Odl. US; v nadaljevanju ZZZDR) med drugim ureja razmerja med starši in otroki, ki nastanejo z rojstvom otrok, in sicer navedeno razmerje izhaja iz roditeljske pravice. Starši imajo v okviru roditeljske pravice dolžnost in pravice skrbeti za otroka (varstvo, vzgoja in preživljanje), ga zastopati ter skrbeti za njegovo premoženje. Roditeljska pravica preneha z otrokovo polnoletnostjo ali prej, če pred polnoletnostjo otrok sklene zakonsko zvezo. Ravno tako preneha, če otrok pred polnoletnostjo pridobi popolno sposobno sposobnost na podlagi sodne odločbe. S prenehanjem roditeljske pravice prenehajo tudi vse zgoraj navedene pravice in dolžnosti staršev, razen dolžnost preživljanja. ZZZDR v tretjem delu zakona, v poglavju 9. Dolžnost preživljanja določa vzajemno dolžnost preživljanja med starši in otroci. Starši so dolžni preživljati svojega otroka do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Ravno tako so dolžni otroka preživljati po doseženi polnoletnosti, če se otrok šola, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Poleg dolžnosti preživljanja s strani staršev, ZZZDR nadalje v 124. členu določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval obveznosti do njega. ZZZDR ne določa možnosti staršev, da se odpovedo svoji roditeljski pravici, pač pa se jim ta lahko z odločbo sodišča odvzame, če ti hudo zanemarjajo svoje dolžnosti do otroka. Roditeljska pravica se staršem lahko vrne, če je prenehal razlog, zaradi katerega mu je bila odvzeta. Ravno tako ZZZDR ne določa, da se otrok lahko odpove svojim staršem. Pravno formalno razmerje med starši in otroci torej ni mogoče prekiniti, saj po prenehanju roditeljske pravice posebno pravno zavezujoče razmerje med starši in otroci niti ne obstaja več, razen vzajemne dolžnosti preživljanja ob zakonsko izpolnjenih pogojih in zakonito dedovanje. ZZZDR v 124. členu določa, da otrok ni dolžan preživljati svojih staršev, če ti iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do njega. Poleg tega je v skladu z določbami Zakona o dedovanju določeno zakonito dedovanje, pri čemer lahko pa tako starši kot otroci v skladu s svojo voljo uredijo razpolaganje s svojim premoženjem za primer smrti.
Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo
Zakon o dedovanju ureja dve možnosti odpovedi dedovanju po prednikih. Za časa življenja prednika se izjemoma lahko potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, s sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti (137. člen Zakona o dedovanju). Taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni s sporazumom o odpovedi ali s poznejšim sporazumom določeno kaj drugega. Druga možnost pa je, da se dedič dediščini odpove z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, torej že po smrti prednika, ko je pokojnikova zapuščina že prešla na njegove dediče. Tudi taka odpoved velja za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje v svojem imenu. Odpoved ne more biti delna in ne pogojna ter se ne more preklicati. Pokojnikovi sorojenci dedujejo za svojim bratom ali sestro v primeru, če je eden od zapustnikovih staršev umrl pred zapustnikom. Dedujejo del zapuščine, ki bi šel zapustnikovemu staršu, če bi ta preživel zapustnika. V primeru zakonitega dedovanja se dediči namreč določijo v skladu z zakonsko določenimi dednimi redi. Dediči bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda. V prvem dednem redu so pokojnikovi otroci in njegov zakonec, ki dedujejo pred vsemi. Če pa je eden od zapustnikovih staršev umrl pred zapustnikom, dedujejo del zapuščine, ki bi mu šel, če bi preživel zapustnika, najprej njegovi otroci, torej zapustnikovi bratje in sestre. Pokojnikovi sorojenci so torej uvrščeni v drug dedni red. V tem primeru dedovanja po bratu ali sestri se lahko njegov sorojenec odpove dediščini z izjavo v zapuščinskem postopku (133. člen Zakona o dedovanju). Na podlagi zgoraj navedenega ocenjujemo, da veljavna zakonodaja že zadovoljivo ureja možnost odpovedi dedovanju.